Igra

Igra predstavlja pomemben, nepogrešljiv element učenja, razvoja in napredka. Otroku pomeni veliko več kot le ukvarjanje z igračo in igralom. Otroci so v primarni in sekundarni socializaciji najbolj dovzetni za zunanje vplive, eden izmed njih pa je prav gotovo tudi igra. Že od najnežnejšega obdobja v igri spretno združujejo vso svojo aktivnost: delo, učenje, zabavo, razmišljanje in spoznavanje, komunikacijo s samim seboj in z okolico (zunanjim svetom), razvoj, počitek, sprostitev, ustvarjanje. Zato je igra nujen, nepogrešljiv element otroštva, pa tudi mladosti, zrelosti in celo starosti. Z igro človek krepi in poglablja, izraža, ohranja in ljubkuje svojo otroško dušo.

»Izvoli, poglej, pred sabo imaš igračo«.

»Vav, krasen lesen vlakec, hvala mami«.

To je primer komunikacije otroka s slepoto in njegove matere. Pa kaj ta piše, si boste rekli, poglej, saj vendar ne vidi! In kako otrok ve, da je to lesen vlak?! O ja, pa ve!

Dejstvo je, da pobude iz realnega sveta oblikujemo s čutili. In kdo pravi, da je vid edini vir doprinosa informacij v naše možgane? Otrok s slepoto okolico opazuje na drugačen način. To, kar videči vidimo, morajo slepi otipati, slišati, občutiti.

Tudi igra otroka s slabovidnostjo se v svojem bistvu ne razlikuje od igre videčih vrstnikov. Zaradi skromnejših prostorskih predstav, je igra sicer prilagojena posamezniku- otrok si igrače ogleda z manjše razdalje, igrače so živih in kontrastnih barv, a cilj je kljub temu dosežen.