Igra II.

Otroška igra je tista dejavnost, ki na najbolj naraven način združuje temeljna načela pedagoške vzgoje in je v primeru, da je opredeljena dovolj široko v smislu preseganja svoje vpletenosti v t.i. akademski ali razvojni pristop v pedagoški vzgoji, razumljena kot način otrokovega razvoja in učenja v zgodnjem obdobju.

Otroška igra je (Jurgec, 2001, 53):

-dejavnost, ki se izvaja zaradi nje same,

-dejavnost, ki spremeni odnos do realnosti,

-dejavnost, ki je notranje motivirana, svobodna in odprta ter za otroke prijetna.  

Kljub temu, da ima otroška igra svoje univerzalne značilnosti in, gledano primerjalno z drugimi dejavnostmi, svoje specifičnosti, se s starostjo in razvojem spreminja. Klasifikacija otroške igre se med avtorji in avtoricami delno razlikujejo. Gre za razlike v številu različnih vrst igre, v skupinah in podskupinah, njihovem poimenovanju in vsebinski pokritosti. Najpogostejši kriterij klasifikacije je vsebina igre, ki je povezana tudi s psihofizičnimi lastnostmi otroka na določeni stopnji razvoja.

V Sloveniji je najbolj razširjena klasifikacija otroške igre, ki jo je izdelal Toličič (1961). Različne vrste igralnih dejavnosti umešča v štiri skupine in sicer funkcijska, domišljijska, dojemalna in ustvarjalna igra. Ta klasifikacija je posebej zanimiva, ker kot posebno skupino predstavlja dojemalno igro, ki je pri drugih avtorjih in avtoricah ne zasledimo (Marjanovič Umek in Kavčič, 2001, 33).

Nekatere najpogosteje navajane vrste otroške igre so (Marjanovič-Umek, 2001, 35):

-funkcijska igra, ki vključuje tipanje, prijemanje, metanje, tek, vzpenjanje, torej kakršnokoli preizkušanje senzomotornih shem na predmetih. Je najpreprostejša vrsta igre in prevladujoča vrsta igre v prvem letu otrokovega življenja. V njej otrok preizkuša svoje razvijajoče se gibalne in zaznavne funkcije, hkrati pa tudi neposredno upravlja s predmeti in jih raziskuje (npr.: obrača in meče kocko, odpira in zapira pokrov škatle, vstavlja like v ustrezne luknje,…). V drugem letu začne ta oblika upadati, vendar je prisotna celo predšolsko obdobje. Ta igra se loči od agresivnega vedenja, saj se otrok tako igro po navadi igra s tistim, s katerim se najbolj razume. Taka igra spodbuja gibalni razvoj otroka ter vzajemno izmenjavo vlog med soigralci.

-simbolna (domišljijska) igro: zanjo je značilno, da si otrok predstavlja (mentalno reprezentira) stvari, ljudi ali dogodke, ki dejansko niso prisotni – uporablja torej simbole. To so lahko npr. igre vlog, v katerih se otrok pretvarja (»se dela, da...«) oz. se postavlja v vloge različnih oseb ali živali (mamica, ki hrani punčko; zdravnik, ki pregleduje bolnika; pes, ki hodi po vseh štirih in laja…). V domišljiji svobodno spreminja tako vloge sebe in svojih soigralcev, kot tudi pomen predmetov (npr. škatla je lahko ladja, avto, postelja, če jo obrnemo, pa postane miza…). Pri tem  posnema osebe ali živali iz realnega življenja, a njihove vloge kombinira na svojstven način in jim dodaja tudi domišljijske elemente. Ta igra zrcali otrokova izkustva, želje, pa tudi stiske in napetosti, ki jih sprosti prek igre.

-dojemalna igra: gre za dejavnosti, kot so npr. poslušanje, opazovanje, posnemanje, branje. Za to vrsto igre je značilno, da si otrok predstavlja (mentalno reprezentira) stvari, ljudi ali dogodke, ki dejansko niso prisotni – uporablja torej simbole. To so lahko npr. igre vlog, v katerih se otrok pretvarja (»se dela, da...«) oz. se postavlja v vloge različnih oseb ali živali (mamica, ki hrani punčko; zdravnik, ki pregleduje bolnika; pes, ki hodi po vseh štirih in laja…). V domišljiji svobodno spreminja tako vloge sebe in svojih soigralcev, kot tudi pomen predmetov (npr. škatla je lahko ladja, avto, postelja, če jo obrnemo, pa postane miza…). Pri tem  posnema osebe ali živali iz realnega življenja, a njihove vloge kombinira na svojstven način in jim dodaja tudi domišljijske elemente. Ta igra zrcali otrokova izkustva, želje, pa tudi stiske in napetosti, ki jih sprosti prek igre.

-ustvarjalna igra: vključuje npr. pisanje, risanje, oblikovanje, pripovedovanje, gradnjo (Jurgec, 2002, 6)