Igra II.

Otroška igra je tista dejavnost, ki na najbolj naraven način združuje temeljna načela pedagoške vzgoje in je v primeru, da je opredeljena dovolj široko v smislu preseganja svoje vpletenosti v t.i. akademski ali razvojni pristop v pedagoški vzgoji, razumljena kot način otrokovega razvoja in učenja v zgodnjem obdobju.

Otroška igra je (Jurgec, 2001, 53):

-dejavnost, ki se izvaja zaradi nje same,

-dejavnost, ki spremeni odnos do realnosti,

-dejavnost, ki je notranje motivirana, svobodna in odprta ter za otroke prijetna.  

Kljub temu, da ima otroška igra svoje univerzalne značilnosti in, gledano primerjalno z drugimi dejavnostmi, svoje specifičnosti, se s starostjo in razvojem spreminja. Klasifikacija otroške igre se med avtorji in avtoricami delno razlikujejo. Gre za razlike v številu različnih vrst igre, v skupinah in podskupinah, njihovem poimenovanju in vsebinski pokritosti. Najpogostejši kriterij klasifikacije je vsebina igre, ki je povezana tudi s psihofizičnimi lastnostmi otroka na določeni stopnji razvoja.

V Sloveniji je najbolj razširjena klasifikacija otroške igre, ki jo je izdelal Toličič (1961). Različne vrste igralnih dejavnosti umešča v štiri skupine in sicer funkcijska, domišljijska, dojemalna in ustvarjalna igra. Ta klasifikacija je posebej zanimiva, ker kot posebno skupino predstavlja dojemalno igro, ki je pri drugih avtorjih in avtoricah ne zasledimo (Marjanovič Umek in Kavčič, 2001, 33).

Nekatere najpogosteje navajane vrste otroške igre so (Marjanovič-Umek, 2001, 35):

-funkcijska igra, ki vključuje tipanje, prijemanje, metanje, tek, vzpenjanje, torej kakršnokoli preizkušanje senzomotornih shem na predmetih. Je najpreprostejša vrsta igre in prevladujoča vrsta igre v prvem letu otrokovega življenja. V njej otrok preizkuša svoje razvijajoče se gibalne in zaznavne funkcije, hkrati pa tudi neposredno upravlja s predmeti in jih raziskuje (npr.: obrača in meče kocko, odpira in zapira pokrov škatle, vstavlja like v ustrezne luknje,…). V drugem letu začne ta oblika upadati, vendar je prisotna celo predšolsko obdobje. Ta igra se loči od agresivnega vedenja, saj se otrok tako igro po navadi igra s tistim, s katerim se najbolj razume. Taka igra spodbuja gibalni razvoj otroka ter vzajemno izmenjavo vlog med soigralci.

-simbolna (domišljijska) igro: zanjo je značilno, da si otrok predstavlja (mentalno reprezentira) stvari, ljudi ali dogodke, ki dejansko niso prisotni – uporablja torej simbole. To so lahko npr. igre vlog, v katerih se otrok pretvarja (»se dela, da...«) oz. se postavlja v vloge različnih oseb ali živali (mamica, ki hrani punčko; zdravnik, ki pregleduje bolnika; pes, ki hodi po vseh štirih in laja…). V domišljiji svobodno spreminja tako vloge sebe in svojih soigralcev, kot tudi pomen predmetov (npr. škatla je lahko ladja, avto, postelja, če jo obrnemo, pa postane miza…). Pri tem  posnema osebe ali živali iz realnega življenja, a njihove vloge kombinira na svojstven način in jim dodaja tudi domišljijske elemente. Ta igra zrcali otrokova izkustva, želje, pa tudi stiske in napetosti, ki jih sprosti prek igre.

-dojemalna igra: gre za dejavnosti, kot so npr. poslušanje, opazovanje, posnemanje, branje. Za to vrsto igre je značilno, da si otrok predstavlja (mentalno reprezentira) stvari, ljudi ali dogodke, ki dejansko niso prisotni – uporablja torej simbole. To so lahko npr. igre vlog, v katerih se otrok pretvarja (»se dela, da...«) oz. se postavlja v vloge različnih oseb ali živali (mamica, ki hrani punčko; zdravnik, ki pregleduje bolnika; pes, ki hodi po vseh štirih in laja…). V domišljiji svobodno spreminja tako vloge sebe in svojih soigralcev, kot tudi pomen predmetov (npr. škatla je lahko ladja, avto, postelja, če jo obrnemo, pa postane miza…). Pri tem  posnema osebe ali živali iz realnega življenja, a njihove vloge kombinira na svojstven način in jim dodaja tudi domišljijske elemente. Ta igra zrcali otrokova izkustva, želje, pa tudi stiske in napetosti, ki jih sprosti prek igre.

-ustvarjalna igra: vključuje npr. pisanje, risanje, oblikovanje, pripovedovanje, gradnjo (Jurgec, 2002, 6)

domača naloga

V moji prvi objavi sem omenila, da blog pišem v okviru predmeta Večpredstavna učna gradiva, in da vam pokažem, kaj smo se novega naučili na vajah, moram(!) na blog objaviti domačo nalogo.
PS: Objava še ni dokončana :D

1. naloga

Na spletu poiščite rastrsko sliko (na vašo temo). Na sliki si izberite detajl in ga močno približajte. Opazujte kako se slika deformira in zapišite razlago zakaj je emu tako. Obe sliki (prvotno in povečano) ter razlago vključite kot objavo na blogu. 

2. naloga 

S pomočjo spletnega iskalnika poiščite slike formatov: gif, jpeg in png. Slike izberite tako, da bodo v enem primeru primerne za uporabljeni format in v drugem, da bi bilo za kodiranje izbrati kakšen drugi format. Predlagajte najustreznejši format in svojo razlago primerno utemeljite.


.gif
-je standardiziran format za animacije na spletu
-omogoča prosojnost
-8-bitna barvna tabela
-kompresija brez izgube kvalitete

Ta format ni primeren za fotografije, saj se format .gif običajno uporablja za preproste slike in animacije. 

.jpg

Ker se format .jpg najbolje izkaže pri fotografijah in slikah 

realističnih scen z neostrimi prehodi v barvi oz. tonih, menim, da je primeren. Ima dobre sposobnosti stiskanja in zato primeren za objavo na spletu, kjer sem našla to sliko.

 

Ta slika za format .jpg ni najbolj primerna, saj se ta format slabo se izkaže pri črtnih risbah, velikih površinah iste barve, enostavnih oblikah, pri kombinaciji s tekstom.

.png

Format .png je dober pri slikah, ki ki vsebujejo tekst, črte in velike kontraste med deli slike.

Za to sliko bi raje uporabila format .gif, ki tudi omogoča prosojnost, porabi pa manj prostora.

3. naloga

S pomočjo programa za urejanje rastrskih slik –GIMP narišite (ali jo prenesite iz spleta) poljubno sliko na vašo temo. To sliko shranite v vse formate, ki ste jih spoznali ( formate, ki ste jih spoznali (gif gif, , jpeg jpeg, , bmp, png, tiff) in v tabelo vnesite velikosti datotek. Kateri format uporabi največ prostora? Napišite vašo obrazložitev zakaj je temu tako. Ali je velikost odvisna tudi od slike?

.jpg	26,8 KB
.gif	24,3 KB
.png	60,7 KB
.bmp	148 KB
.tiff	148 KB

Formata .tif in .bmf porabita največ prostora, podatkov se ne da stiskati, zato so datoteke tako velike.  Format .tif je uporaben povsod,  je kvaliteta slike absolutno najpomembnejša in nas velikost datoteke ne zanima. Shranimo lahko katerokoli bravo do velikosti 32-bitov, kar pomeni skoraj 4,3 milijarde različnih barv. Tudi format .bmf je velik, slike pa so prav tako kot pri formatu .tif shranjene z bogatimi barvami in visoke kvalitete.
Format .png je večji od .gif in .jpg, vendar .png omogoča kompresijo brez izgube podakov. Format .png je boljši od .jpg pri slikah, ki vsebujejo tekst, črte in velike kontraste med deli slike.

Igra

Igra predstavlja pomemben, nepogrešljiv element učenja, razvoja in napredka. Otroku pomeni veliko več kot le ukvarjanje z igračo in igralom. Otroci so v primarni in sekundarni socializaciji najbolj dovzetni za zunanje vplive, eden izmed njih pa je prav gotovo tudi igra. Že od najnežnejšega obdobja v igri spretno združujejo vso svojo aktivnost: delo, učenje, zabavo, razmišljanje in spoznavanje, komunikacijo s samim seboj in z okolico (zunanjim svetom), razvoj, počitek, sprostitev, ustvarjanje. Zato je igra nujen, nepogrešljiv element otroštva, pa tudi mladosti, zrelosti in celo starosti. Z igro človek krepi in poglablja, izraža, ohranja in ljubkuje svojo otroško dušo.

»Izvoli, poglej, pred sabo imaš igračo«.

»Vav, krasen lesen vlakec, hvala mami«.

To je primer komunikacije otroka s slepoto in njegove matere. Pa kaj ta piše, si boste rekli, poglej, saj vendar ne vidi! In kako otrok ve, da je to lesen vlak?! O ja, pa ve!

Dejstvo je, da pobude iz realnega sveta oblikujemo s čutili. In kdo pravi, da je vid edini vir doprinosa informacij v naše možgane? Otrok s slepoto okolico opazuje na drugačen način. To, kar videči vidimo, morajo slepi otipati, slišati, občutiti.

Tudi igra otroka s slabovidnostjo se v svojem bistvu ne razlikuje od igre videčih vrstnikov. Zaradi skromnejših prostorskih predstav, je igra sicer prilagojena posamezniku- otrok si igrače ogleda z manjše razdalje, igrače so živih in kontrastnih barv, a cilj je kljub temu dosežen. 

Slepota in slabovidnost

Pozdravljeni,

tedensko boste lahko na blogu spremljali zapise, ki se bodo nanašali na igro otroka s slepoto ali slabovidnostjo.

Kaj sploh je slepota in kaj slabovidnost? Napačno je mnenje večine, ki menijo, da biti slep pomeni videti popolno temo. Teh je v resnici zelo malo. 

Obstaja kar nekaj definicij, le-te se od države do države razlikujejo. Definicija iz klinične perspektive slepoto in slabovidnost opredeljuje na sledeč način:

Slabovidnost:

1.        vidna ostrina od 0,3 do 0,1;

2.        vidna ostrina manj od 0,1 do 0,05 (štetje prstov na 3 metre ) ali zoženo vidno polje na 20° ali manj okrog fiksacijske točke ne glede na ostrino vida.

Slepota:

1.        vidna ostrina manj od 0,05 (prsti na 3 metre ) do 0,02 (prsti 1,5 metra ) ali zoženo vidno polje okrog fiksacijske točke na 5-10°, ne glede na ostrino vida;

2.        vidna ostrina manj od 0,02 (prsti 1,5 metra ) od zaznavanja svetlobe ali zoženost vidnega polja okrog fiksacijske točke do 5° na glede na ostrino vida;

3.        vidna ostrina 0 (amaurosis) – dojem svetlobe negativen.

Iz funkcionalnega vidika pa lahko rečemo, da popolna slepota pomeni nezmožnost zaznavanja svetlobe. Slepoto z ostanki vida imajo tisti, ki vidijo manj kot 0,05 oz. štejejo 

prste na tri metre in manj. Slabovidnost pa je izguba vida različne stopnje in izvora, ki je ni mogoče korigirati z zdravljenjem, s kirurškim posegom ali z očali. 

Avtorica

Sem Janja H., študentka Pedagoške fakultete v Ljubljani, smer Tiflopedagogika in pedagogika specifičnih učnih težav. Za vse tiste, ki ne veste - tiflopedagogika proučuje zakonitosti razvoja, edukacije in rehabilitacije oseb s slepoto in slabovidnostjo. Najbrž ni težko uganiti, o čem bo tekla beseda na tem blogu, ki ga (zgolj v vednost) pišem zaradi zahtev pri izbirnem predmetu Večpredstavna učna gradiva. Tudi o tem izveste v prihodnjih objavah.
Če bi se na dolgo in široko opisovala, bi najbrž našli povezavo naslova z mojim značajem, doživljanjem in delovanjem.
Toliko za zdaj!